O možganski kapi
- Kaj je možganska kap?
- Dejavniki tveganja za možgansko kap
- Zgodnje prepoznavanje znakov možganske kapi (GROM)
- Zdravljenje možganske kapi
- Vseživljenjska rehabilitacija v kroničnem obdobju po možganski kapi
- Pogosta vprašanja
Kaj je možganska kap?
Možganska kap je posledica prekinitve dotoka krvi v možgane, bodisi zaradi zamašitve žile (ishemična možganska kap) ali pritiska krvi na del možganov pri možganski krvavitvi. Zaradi pomanjkanja kisika in hranilnih snovi možganske celice odmrejo. Posledice so odvisne od obsega in mesta okvare. Najpogostejše posledice možganske kapi so ohromitev dela telesa, motnje govora, ravnotežja in koordinacije, motnje zaznavanja, požiranja, vida in sluha ter vedenjske in čustvene spremembe.
Vzrok za ishemično možgansko kap sta najpogosteje razpok aterosklerotičnega plaka in zamašitev velikih arterij, ki dovajajo kri v možgane (pri arterijah na vratu gre za karotidno bolezen). V tako spremenjenih arterijah se del plaka lahko tudi odtrga in zamaši manjše arterije.
O bolezni malih arterij govorimo, ko se zaradi oblog zamašijo male arterije v možganih. Nastane tako imenovana lakunarna kap.
Kadar strdek prispe iz drugih organov (najpogosteje ob motnjah ritma iz srca), govorimo o emboliji.
Redkejši vzroki ishemične možganske kapi so vnetja žilne stene ali motnje v strjevanju krvi.
Pri 20 do 30 % bolnikov vzrokov ne odkrijemo.
Motnja dotoka krvi v možgane je lahko samo prehodna (Tranzitorna Ishemična Ataka – prehodna možganska kap). Poteka enako kot možganska kap, le da simptomi in znaki v 24 urah izginejo. Tudi TIA je nujno stanje in zahteva takojšnji pregled pri zdravniku.
Možganska krvavitev je največkrat posledica razpoka možganskega žilja pri prirojenih nepravilnostih (anevrizma, arteriovenske malformacije).
Dejavniki tveganja za možgansko kap
Starost je najpomembnejši dejavnik tveganja, na katerega ne moremo vplivati. Številne ostale dejavnike tveganja lahko zdravimo z zdravili in/ali odpravimo z zdravim življenjskim slogom. Z uravnavanjem teh dejavnikov tveganja lahko v veliki meri zmanjšamo pojavnost možganske kapi.
Najpomembnejši dejavniki tveganja za možgansko kap so:
- povišan krvni tlak (hipertenzija),
- zvišana raven holesterola (hiperholesterolemija),
- sladkorna bolezen (diabetes),
- motnje srčnega ritma (atrijska fibrilacija),
- razvade (kajenje, čezmerno uživanje alkohola),
- depresija,
- zmanjšana telesna dejavnost,
- debelost.
Zgodnje prepoznavanje znakov možganske kapi (GROM)
Sodobno zdravljenje možganske kapi temelji na zgodnji ponovni vzpostavitvi prekinjenega pretoka skozi možgane (odstranitev strdka, vstavitev opornice ...). Terapevtsko okno je kratko, samo 4,5 ure, zato sta prepoznavanje zgodnjih znakov možganske kapi in ukrepanje ključnega pomena za možnost uspešnega zdravljenja in s tem zmanjšanja posledic možganske kapi.
Zdravljenje možganske kapi
Najučinkovitejše zdravljenje pri ishemični možganski kapi je odstranitev strdka, ki je povzročil prekinitev pretoka. Strdek lahko raztopimo, lahko ga s posebnimi katetri odstranimo, zoženo žilo lahko razpremo in vzdržujemo pretok z vstavitvijo žilne opornice. Vse te posege je mogoče opraviti v posebnih enotah za možgansko kap, kjer sta zagotovljena tako oprema kot strokovno izurjen kader. V teh enotah se v skladu s strokovnimi merili sprejemajo odločitve za optimalen način zdravljenja. Podporo zdravljenju predstavljata strokovna nega in zgodnja rehabilitacija, ki sta prilagojeni stopnji prizadetosti in okvaram posameznika.
Kakšno bo zdravljenje po odpustu iz akutne bolnišnice, je odvisno od zdravstvenega stanja in potreb posameznika. Lahko se nadaljuje v oddelkih za podaljšano bolnišnično nego, zdraviliščih, domačem okolju ali specializiranih rehabilitacijskih ustanovah. Zaradi raznolikosti okvar pri rehabilitaciji bolnikov sodelujejo različni strokovnjaki: zdravnik specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine, medicinska sestra, fizioterapevt, delovni terapevt, klinični psiholog, sociali delavec in logoped. Osnovni namen vseh postopkov rehabilitacije je doseči čim večjo samostojnost pri vsakdanjih opravilih ter izboljšati kakovost življenja z boleznijo.
Največji napredek lahko pričakujemo v prvem letu po možganski kapi, vendar je z učenjem napredek mogoč tudi pozneje. Zaradi nevroplastičnosti (ustvarjanja novih povezav med živčnimi celicami) lahko neprizadeti deli možganov prevzamejo funkcijo prizadetih področij.
Vseživljenjska rehabilitacija v kroničnem obdobju po možganski kapi
Možganska kap ne spremeni samo življenj bolnikov, temveč tudi njihovih svojcev ali skrbnikov. Večina bolnikov se po končanem zdravljenju vrne v domače okolje, kjer šele čez čas dozori spoznanje, da bodo posledice možganske kapi ostale. Na novo se razporedijo vloge posameznikov v družini, spremenita se socialni status in socialna mreža, pojavijo se čustvene in duševne težave ter še številne druge, do tedaj nepoznane ovire.
V kroničnem obdobju po možganski kapi je nujno treba zagotoviti spremljanje zdravstvenega stanja bolnika in nuditi podporo tako bolnikom kot svojcem.
Dejavnosti vseživljenjske rehabilitacije potekajo na področjih, ki se med seboj smiselno dopolnjujejo:
- preprečevanje ponovne možganske kapi in/ali drugih bolezni srca in ožilja;
- preprečevanje, zgodnje odkrivanje ter zdravljenje sekundarnih posledic po možganski kapi;
- organizirane dejavnosti ter druženje bolnikov in svojcev;
- ozaveščanje širše javnosti o bolezni in njenih posledicah.
